Novost, pričakovanje in upanje

Nov dan je, prvi v tednu. Čeprav zaradi ritma delovnega tedna štejemo ponedeljek za prvi dan tedna, krščansko izročilo vendarle vztraja pri nedelji kot prvemu dnevu tedna. Ker nam je v velikonočnem jutru odprla novo obzorje: končnost zaradi smrti se je s Kristusovim vstajenjem podaljšala v neskončnost, večnost.

Nov mesec je, zadnji v koledarskem letu. Ob mnogih zaključkih bomo delali pregled vsega, kar je leto prineslo s seboj, kje smo bili bolj in kje manj uspešni, kaj nam je bilo podarjeno in kaj ne ...

In novo - cerkveno - leto je; leto C mu pravimo. V tem letu nas bo ob nedeljah nagovarjal evangelist Luka, zaradi zdravniškega poklica natančen popisovalec Jezusovih besed in del ozdravljanja. Luka posebej naglaša Jezusova dela usmiljenja; v usta mu ob začetku javnega delovanja položi Izaijeve preroške besede: »Duh Gospodov je nad menoj, ker me je mazilil, da prinesem blagovest ubogim. Poslal me je, da oznanim jetnikom prostost in slepim vid, da pustim zatirane na prostost, da oznanim leto, ki je ljubo Gospodu.« (Lk 4,18-19)

In nov čas v tem letu, adventni čas. Advent pomeni prihod. Imamo upanje, da bomo ob bližnjem Božiču slovesno praznovali Jezusov prvi prihod v ta naš svet, njegovo učlovečenje, ko je - čeprav Bog - postal eden izmed nas. A advent pomeni tudi čakanje njegovega ponovnega prihoda, ko bo »prišel v slavi sodit žive in mrtve in njegovemu kraljestvu ne bo konca,« kakor izpovedujemo v veroizpovedi. Tudi to je smer našega pričakovanja in upanja, našega adventa.

Nov dan, teden, mesec, leto ... vse to kot vsaka novost prinaša nove dobre obete, nova pričakovanja, novo upanje, ki ga v adventu še posebej ponazarja umirjena vijolična barva. A nismo samo mi tisti, ki imamo pričakovanja in upanja. Nekje v drugi polovici Lukovega evangelija najdemo enega najlepših zapisov Svetega pisma, priliko o usmiljenem očetu. Čeprav je v njej veliko govora o izgubljenem sinu, je zelo jasno, da je oče tisti, ki ves čas tiho čaka in upa, da se bo njegov ljubljeni sin vrnil. In njegovo veselje je ob povratku izgubljenega sina neizmerno. Advent je tudi Očetovo hrepeneče čakanje in pričakovanje, da se vrnemo k njemu, se srečamo z Njim. Ne pustimo ga čakati. Naj bo advent čas srečevanja z ljubečim Očetom v globinah naših src.

Janko Rezar, župnik