Ko v evangeliju pristopijo k Jezusu farizeji, se navadno v ozadju nekaj kuha. Tokrat pridejo z vprašanjem: »Ali je dovoljeno možu odsloviti ženo?« Dve rabinski šoli, ena bolj stroga (Šamai) in druga svobodnjaška (Hillel), sta v Jezusovem času različno tolmačili vprašanje ločitve zakona med možem in ženo. V Devteronomiju (5 Mz 24,1-4) je rečeno, da je možu dovoljeno odsloviti ženo. Med Jezusom in farizeji poteka pogovor okrog motivov, zaradi katerih bi mogla biti ločitev upravičena. Le za katero zakonodajo se bo Jezus odločil? Za nobeno. Rešitev te problematike vidi Jezus v ozdravitvi srca. Zaradi bolezni »sklerokardije«, se pravi trdosrčnosti, je Mojzes dovolil ljudstvu ločitvene postopke. Toda: od začetka sveta je bilo drugače! Rešitev neodrešenih razmerij med možem in ženo vidi Jezus v vračanju k izvirni, Božji zamisli o odnosu med njima. Vrniti se moramo k jutranji zori stvarjenja, v kateri mož – Adam prepoznava sebi primerno dopolnitev v ženi. Adam, prvi človek, izgovarja prvo v Svetem Pismu zapisano izpoved ljubezni: »To je zdaj kost iz mojih kosti in meso iz mojega mesa!« Mož in žena si gledata iz obraza v obraz. Kot oseba v osebo. Enakega dostojanstva. Vsak zase nezadosten, skupaj pa, v vzajemni podarjenosti, vzajemni dar in dopolnitev. Neločljivost za Jezusa temelji na prvotni Božji zamisli, ki nima ničesar z interesi družbe; na zamisli, ki je edina vredna človekovega dostojanstva: na svobodni, osebni in ljubezenski podaritvi. Ker je ljubezen udeležba v samem Božjem življenju, potem ljubezenske vezi ne more urejati, še manj pa vzpostavljati in ukinjati človekova volja. Ker ljubezenska vez ne nastane po človekovi odločitvi, tudi po njej ne more biti uničena. Za Jezusa je zakon neločljiv, ne zaradi predpisov, ampak ker je ljubezen Božja kategorija. Ljubezen je močna kakor smrt. Je neugasljiva. Močna je kakor orkan in nežna kot morski vetrič. Le ona je sposobna povezati zemljo in nebo.
Janez Turinek, vikar
Comments