Ko pride Tolažnik

»Ko pride Tolažnik, ki vam ga bom poslal od Očeta, Duh resnice …« Jezusova obljuba se je začela uresničevati na binkošti, ko so bili učenci zbrani na istem kraju. Po pisanju Apostolskih del so se apostoli temeljito pripravljali na ta »eksplozivni« dan. Prav gotovo so v dnevih priprave - po Jezusovem odhodu k nebeškemu Očetu - temeljito osvežili spomine na svojega Učitelja. Podoživljali so številne dogodke, čudeže, prilike, spopade s farizeji, napovedi trpljenja, zadnjo večerjo, vstajenje, vnebohod, pripravo na prihod obljubljenega Duha in naročilo, naj gredo do konca sveta oznanjat to, kar so doživeli, in po najboljših močeh tudi verujejo.

Jezus se zaveda, da vse to, kar se je dogajalo z njim, kar so učenci z njim doživljali, sploh ni preprosto in da bo potrebna »asistenca« - tolažba. Kako Jezus to »organizira«? Učencem najprej obljubi Duha Tolažnika in ga tudi pošlje in ga še vedno pošilja. Apostoli so ga še kako potrebovali, saj je bilo toliko skrivnostnega – že sam dogodek prihoda svetega Duha, vznemirjenje ob ognju, ki so ga zagledali nad sabo, in skrivnostni nemir, ki jih je priganjal, naj gredo na ulice in oznanjajo, kar so videli in slišali. Učenci so to doživetje dobro »izkoristili«. Rojena je bila Cerkev. Že prvi »junaški« nagovor apostola Petra je pritegnil okrog 3000 ljudi, ki so se želeli pridružiti tej skupinici oznanjevalcev, ki so sprva izgledali kot od alkohola omamljeni, a se je pokazalo, da iz njih govori nekaj Božjega. Tolažnik Sveti Duh je odlično opravil svojo nalogo.

Cerkev je bila rojena. Zgodovina nam poroča, kako je rastla in kako odrašča. V začetku je hitro in dobro rastla. Bilo je potrebno veliko krvi, da se je dobro »prijelo«. Pozneje pa se je rast upočasnila in v 2000 letni zgodovini je doživela številne vzpone in padce. In tudi mi smo danes potrebni krepke moči Duha Tolažnika!

 Tone Krašovec, duhovnik pomočnik