Pred nekaj leti med sveto mašo, ko je prišel čas povzdigovanja, sem molil posvetilno molitev in dvignil hostijo. Sredi cerkve je v tistem trenutku iz klopi stopil fantek, star kake štiri leta, in sredi cerkve nepremično zrl v dvignjeno hostijo. Kot bi se zagledal v Jezusov obraz v hostiji. Ko je bilo konec povzdigovanja, je fantiček samostojno šel nazaj v klop in tiho sedel k staršem. Bil je čudovit prizor, ko se otroško srce zagleda v Jezusovo bližino, trenutek svetosti.
Šesto poglavje v Janezovem evangeliju je posvečeno skrivnosti evharistije. Jezus v tem evangeliju večkrat pravi: »Jaz sem ... vrata, ... luč, ... dobri pastir, ... pot, resnica in življenje.« V tem poglavju pravi: »Jaz sem živi kruh, ki sem prišel iz nebes.« Nebeški Oče je hranil svoje ljudstvo v puščavi z mano, da so preživeli. Eliju je dal hrano v puščavi, da je preživel, ko so ga preganjali. Bog vedno spremlja svoje ljudstvo, tudi novozavezno. Jezus uči, da tudi nas Oče opremlja za izredne razmere na zemlji, kjer se bije duhovni boj. Zato nam daje duhovno hrano, duhovna sredstva. Da bi preživeli vse preizkušnje in prišli v večno življenje, k Bogu.
Sv. Ignacij Lojolski je ponavadi na slikah oblečen v mašni plašč, ker je bil mistik evharistije. Ko je maševal, se je zagledal v dogajanje na oltarju. Gledal je odprto nebo, Božjo navzočnost in navzočnost angelov in svetnikov. Kot to uprizarjajo baročni oltarji. Sveta maša je odprto nebo, nebesa se spustijo k nam in z oltarja dežijo milosti. Odprto srce je deležno Božjega dotika. Zato ljudje od svete maše odidejo pomirjeni, potolaženi, opogumljeni. Kot pravijo nekateri, brez nedeljske svete maše ne morem živeti. Ne mislijo na zunanji dogodek, ampak na notranje doživljanje Božjega dotika, posebno še v obhajilu, ko si vzamejo čas za tiho molitev, osebni pogovor z Jezusom. To človeka notranje nahrani, zato pride od svete maše drugačen. Kot tisti fantek, prevzet od Jezusove bližine.
Silvo Šinkovec, duhovni pomočnik
댓글