Nekajkrat je oskrbovanka doma za varstvo odraslih ponovila te besede navdušenja, medtem ko je ob pomoči prijazne delavke v domu na vozičku premagovala dolgo pot od jedilnice, ki služi kot priložnostna kapela za tedensko mašo, do svoje sobe v drugem nadstropju. Kdove, kakšen je sicer njen dan in njen teden v začasno preurejeni hotelski sobi za potrebe bivanja oskrbovancev doma. Življenje v sobi z bolniško posteljo deli s sostanovalko, sooča se s svojimi omejitvami zaradi bolezni in teže let. Precej je odvisna od pomoči domskega osebja. Kdove, v kakšnih stikih je s svojimi domačimi in koliko so ji sploh blizu. In kdove, kako gleda v jeseni življenja na svojo prehojeno pot, kako vidi svoja (ne)uresničena življenjska pričakovanja in načrte. Morda jo kdaj prevzamejo občutki: »Načrtovala sem, verjela sem, upala sem ... zdaj pa takole ...« Morda ima še preveč utemeljenih razlogov za tarnanje in razočaranje. Pa je v petkovem dopoldnevu po preprosti maši skupaj s sostanovalci na poti nazaj v svoj vsakdan iz nje odmevalo: »Kako sem vesela, da sem bila pri sveti maši!« Kot bi se v njenem dnevu ponovila izkušnja dveh emavških učencev, o katerih je poslušala pri maši, kako sta razočarana zapuščala Jeruzalem, mesto upanja, potem ko je po Jezusovi smrti zanju postal mesto razočaranja. Pa jima je poslušanje Pisem ogrelo srce in lomljenje kruha odprlo oči, da je Gospod, središče njunih upanj in pričakovanj, vstal in živi in ju spremlja na njuni poti.
Pol ure v dnevu, ki ima 24 ur, nekaj svetopisemskih vrstic, razlomljen košček kruha - vse to po delovanju Svetega Duha v majhni skupnosti zbranih vedno znova ponavlja emavški dogodek srečanja z Vstalim Gospodom in dviga življenje iz žalosti in obupa v veselje ter vliva novo upanje! Naj nam preproste zgodbe emavških učencev našega vsakdana pomagajo odpreti oči in priti do spoznanja prvih kristjanov: »Brez nedelje (= maše) ne moremo živeti!« (afriški mučenci okoli leta 304).
Janko Rezar, župnik
Comentarios