Gospod, usmili se

Želim si iskreno služiti Bogu. Darovi zemlje budijo v nas hvaležnost in spoznanje, da nam je vse podarjeno, kako nam nič ne pripada. Mesec november me opozarja na minljivost. Zato ponižno prosimo: »Gospod, daj nam Jobove vere!« Job vztraja v molitvi v najhujših dnevih svojega življenja. Njegova iskrena drža nam poboža dušo, ko pravi: »Dobro smo prejemali od Gospoda, zakaj bi hudega ne sprejeli?« (Job 2,10). Job se nikakor ne sprašuje, kaj bodo ljudje rekli na vse to, kar se mu v življenju čudnega dogaja. Pred najtežjo nalogo svojega življenja se znajde ravno takrat, ko se pred njim pojavijo: Elifáz, Bildád in Cofár, ki nastopajo proti njemu kot pravičniki. Lahko bi jim brez pomisleka, glede na vse njihove očitke, dejal: »Hvala, bivši prijatelji!« Vendar jih pusti, da se izkašljajo. Jezik je namreč velikokrat bolj umazan kot roke, ki prejemajo sveto obhajilo. Roke si lahko umijemo. Job se je tega zavedal. Jezusov učenec mora nenehno prositi: »Postavi, Gospod, pred moja usta stražo, zavaruj vrata mojih ustnic!« (Ps 141,3). Z besedami lahko namreč povezujemo, gradimo, širimo Jezusovo kraljestvo miru in ljubezni. Lahko pa nezavedno z besedami koljemo, zadajamo nizke udarce in sami sebe po farizejsko povišujemo. Farizejska pravičniška drža pa v rudarskih krajih povzroči knapovski refleks: 'rudar' namreč hitro pogrunta kristjana, ki se je okužil s farizejskim kvasom, in ga pošlje peš v Maribor, z malo drugačnimi besedami (prim. Jn 3,3-12). Nobena stvar namreč ni grša med ljudmi kot je hinavščina. Zato Jezus pravi, da bo na sodni dan lažje nečistnicam in cestninarjem, kot pa farizejem, dvoličnežem, ki o drugih samo slabo mislijo, hinavsko zavijajo z očmi pred slabostmi svojih bratov in sester po veri in jeziku, prav nič pa se jih ne spominjajo v svojih molitvah. Nikodem, Jožef iz Arimateje in Pavel so izjeme, ki potrjujejo pravilo; rad bi bil med njimi.

Janez Turinek, vikar