Jezus povabi svoje učence, naj se ločijo od množice in svojega dela ter gredo »sami zase v samoten kraj«. Želi jih naučiti živeti, kakor on živi: uravnotežiti delovanje in premišljevanje; preiti od stika z ljudmi do osebnega in navdihujočega dialoga z Bogom in s seboj.
Danes smo priča hitrim spremembam ritma življenja, ki pa se, žal, ne ustavlja ter je že presegel našo sposobnost prilagajanja. Jezus nikoli ne daje vtisa, da ga naglica vznemirja. Včasih 'zapravlja' čas: vsi ga iščejo in on se, zatopljen v molitev, ne pusti najti. Večkrat povabi svoje učence, naj se družijo z njim in se odpočijejo. Jezus se zaveda, da 'meseno telo' potrebuje oddihov, ki ga krepijo.
Med oddihe spadajo tudi poletne počitnice. Za večino ljudi so edina priložnost za počitek, za sproščen pogovor z najbližjimi, za igro z otroki, za branje dobrih knjig ali za obiskovanje narave in odkrivanje samotnih kotičkov. Skratka, vsak človek potrebuje čas za sprostitev. Potreba po časih samote in poslušanja se na poseben način priporoča oznanjevalcem evangelija in animatorjem krščanskega občestva, ki naj bi bili nenehno v stiku z izvirom Božje Besede, da jo posredujejo svojim bratom in sestram.
Jezusove počitnice z apostoli iz evangeljskega odlomka so bile kratke, ker so ljudje, ko so jih videli oditi, prišli pred njim peš do mesta izkrcanja. Toda Jezus se zaradi tega ne jezi na ljudi, ki mu ne »dajo miru«, ampak je »ganjen«, ko jih vidi prepuščene samim sebi, »ker so bili kakor ovce, ki nimajo pastirja, in jih je začel učiti mnogo stvari«. To nam kaže, da je potrebno biti pripravljeni prekiniti tudi svoj zasluženi počitek v primeru resne potrebe svojega bližnjega.
Podoba Boga kot pastirja svojega ljudstva ima dolgo tradicijo v zgodovini Božjega ljudstva. Imamo priljubljene podobe Jezusa dobrega pastirja, ki nosi ovco na ramenih, ali nasmejanega Jezusa, ki sedi pod drevesom, z jagnjetom v naročju; takšne podobe kažejo na Jezusovo nežnost in sočutje. V judovski tradiciji je pastir hodil pred ovcami in iskal varno pot ter jih vodil do pašnikov, vode in zavetja. Ovce so mu sledile, ker so poznale njegov glas in so mu zaupale. Podoba Jezusa dobrega pastirja nam daje zagotovilo, da nam je vedno v oporo na naši življenjski poti.
Roman Travar, duhovni pomočnik
Komentar