Jezus naroča svojim učencem, naj se ne bojijo. Koga ali česa bi se morali bati? Nasprotnikov evangelija, ki so in bodo Jezusove učence preganjali, vlačili pred sodišča in jih vodili celo v smrt. V 20. stoletju je bilo takšnih na Slovenskem cela množica fantov in deklet, ki v nebeškem kraljestvu nosijo v rokah palme mučeništva. Kako so prestali tako brutalno preganjanje, ki se je največkrat zaključilo s smrtjo? Imeli so izredno trdoživo vero, ki se je hranila iz osebne in prijateljske povezave z Jezusom; imeli so ljubezen, ki se je zavedala, kaj je Jezus zanje storil. Želeli so se mu pokazati hvaležne. Trudili so se ohranjati zunanji in notranji mir, nad čemer so se čudili njihovi barbarski rablji. Vedeli so, da je Bog tam, kjer je resnica. Poznali so Jezusovo besedo, da resnica osvobaja, zato so se je oklenili z vsem srcem. Nikomur je niso vsiljevali, a se tudi niso bali povedati je pri belem dnevu in jo oznanjati na strehah, vsakič, ko je bilo to potrebno. Živeli so po vesti iz prepričanja, pa naj je bilo to komu prav ali ne, zato so jih celo mnogi njihovi preganjalci spoštovali. Po svojih močeh so se izobraževali in poglabljali svoje vedenje o veri. Tako so postali sposobni premagati svoje lastne dvome in so pogumno odgovarjali tistim, ki so spraševali za razlog njihovega upanja. Tako je ob neki priliki škof in mučenec Anton Vovk odgovoril svojemu rablju Ivanu Mačku-Matiji, ko ga je le-ta spraševal, kako se on kot škof njih (zločinske organizacije UDBE) nič ne boji: »Od kdaj se je pa že volk mačka bal?« Zaradi zvestobe Bogu so bili pripravljeni vse pretrpeti in celo izgubiti življenje. Vedeli so, da s tem sicer izgubijo, kar je minljivo, pridobijo pa, kar je neminljivo. Prepričani so bili, da z ničemer drugim ne morejo dati svojemu življenju večje vrednosti.
Janez Turinek, župnijski vikar