Brez Božjega kruha si duhovno mrtev

»Če neumnežu pokažeš s kazalcem nebo, bo gledal tvoj prst,« pravi kitajski pregovor. Jezus pravi: »Ne iščete me zato, ker ste videli čudeže, ampak ker ste jedli od hlebov in se nasitili. Tako je Kristus razčistil osnovni nesporazum, ki nastane, ko se iskanje zaustavi pri pogrnjeni mizi, pri spominih na »polne lonce mesta (prvo berilo), pri domotožni želji po vračanju v sužnost …Iz takšne zablokiranosti nas Kristus vabi, a ne sili: »Človek ne živi samo od kruha …« (Mt 4,4) Je nekaj več. Po Kristusu smo poučeni, da nam je treba odložiti prejšnje življenje, starega človeka, da se prenavljamo po duhu svojega mišljenja in si oblečemo novega človeka (drugo berilo). Novi človek ne sedi ob »polnih loncih mesa«, marveč potuje naprej proti Obljubljeni deželi, v smeri Tistega, ki blagruje lačne in uboge v duhu. Njegovo prizadevanje ni jed, ki mine, temveč jed, ki ostane za večno življenje.

Nepozabno ostaja Cankarjevo spoznanje vrednosti kruha na osnovi spoznanj, ki jih je prejel ob materi: »K životu je tiščala hleb kruha; že od daleč smo videli, da je skorja lepo rumena. O mati, zdaj vem: tvoje telo smo uživali in tvojo kri smo pili. Zato si šla tako zgodaj od nas! Zato ni veselja v naših srcih, ne sreče v našem nehanju! ...« (Sveto obhajilo)

Evangelij pravi, da potrebujemo tudi telesno hrano, da preživimo. Vendar, gre še dlje. Evangelij govori o večnem življenju, se pravi o življenju, ki ne pozna smrti. Zato si zastavljamo vprašanje: od česa živimo? S čim se hranimo? Ustrezna hrana za večno življenje ne more zrasti zgolj na zemeljski njivi; ne more biti zgolj sad zemlje. Kar hrani našo sposobnost za ljubezen, je sad »od zgoraj, iz nebes«; kruh, ki ga daje Oče, Božji kruh. Nebeški Oče, naš Bog, nam daje življenja v izobilju. Daje nam kruh, v katerem sprejemamo polnost življenja. Gospod, podari nam lakoto po sv. obhajilu.                        

Janez Turinek, vikar