Slomšku je bila dana vera po starših že v otroških letih in mu je bila svetilnik njegovega življenja. Molitev se mu je zdela nekaj svetega in mu je vedno bogatila njegovo vsakdanje življenje. O njej pravi: »Največja čast je govoriti z Bogom.« Pravijo, da se je počasi spreminjal v molitev. Večkrat na dan ga srečujemo v molitvi, pa naj bo to zgodaj zjutraj, med dnevom ali zvečer. Goreče in prisrčno je častil Marijo, še posebej Žalostno Mater Božjo. Vsak dan je pred spanjem zmolil še en rožni venec. Rad je poudarjal stavek: »Moli malo, pa dobro.« Slomšek je verjel v moč molitve. Staršem je močno priporočal, naj družine skupaj molijo. Znana je njegova ljubezen do evharističnega Jezusa, ki prihaja med nas pri sveti maši. Slomškova velika skrb je bila, da bi ljudem čimbolj približal Jezusovo navzočnost v evharistiji. Slomšek se je zapisal v zgodovino kot veliki ljubitelj slovenskega ljudstva. S prenosom škofijskega sedeža v Maribor je ohranil kar nekaj župnij severno od Drave za slovensko besedo. Zelo si je prizadeval, da bi otroci hodili v osnovno šolo ter za dvig duhovne in splošne kulture. Znano je, da je bil tudi pesnik in da se nekatere njegove pesmi še danes prepevajo v cerkvi, druge so ponarodele ali pa postale last narodove kulture.
Res se lahko zahvalimo Bogu za tega našega duhovnega velikana, ki ga je Cerkev priznala za blaženega in se mu verniki radi priporočamo z zaupanjem, da pri Bogu za nas prosi.
Jože Škrinjar, duhovni pomočnik
Comments