V Šentilju pri Velenju je bil letošnji maj res lep. Otroci so pridno obiskovali šmarnice vsak dan v tednu, kljub temu, da je bila maša samo ob torkih in četrtkih. Čisto spontano se je razvila ena res lepa zgodba – zgodba pesmi, otroških prošenj, zgodba čisto posebne energije. Kako lepo je slišati otroka, ki Jezusa prosi za ljubezen ali še lepše – za to, da bi vsi verjeli vanj. Poslušali smo zgodbo o Petru, ki se je pogovarjal s svetniki.
Zgodba Živa cerkev Gregorja Čušina je pravzaprav nekako oživila tudi našo cerkev, saj je z vsakim dnem bolj žarela.
Hvala Mateji Kvartič Dolinšek, da se je trudila za nas, da smo tako lepo napolnili Marijin vrtiček z rožicami, nam vsak večer prebrala zgodbo in naložila kakšno lepo nalogo. Hvala gospodom duhovnikom, ki so nas podprli. Hvala predvsem gospodu Janku, ki nam je omogočil zaključek s sveto mašo in obljubljenim nogometom (četudi je bilo vreme na nitki). Hvala gospodu Vladu in gospodu Miranu, da sta nam vsak večer pripravila cerkev, ter Ani Gril za glasbeno spremljavo. Hvala tudi PGD Šentilj, ki je vsak torek in četrtek 10 min prej zaključil z vajo pionirjev, da so fantje tudi lahko prišli na šmarnice. Hvala mamam, ki so nas razveseljevale s sladkimi dobrotami po maši in vsem, ki so poskrbeli, da smo se posladkali tudi na našem zaključku. Mamam, ki so brale Božjo besedo. Staršem, babicam, dedkom, tetam, ki so otroke pripeljali. In hvala vam, otroci, za pustolovščino vere: za pesem, instrumentalno spremljavo, iskrenost, srčnost in energijo. Upam in verjamem, da ste delček vsega odnesli tudi s seboj v življenje. Da jo boste, tako, kot smo prepevali, podajali naprej v svet in boste drug drugemu svetel plamen upanja in da se čim večkrat vidimo pri maši, kjer bomo zapeli ob spremljavi Tinkare in Jaša. In tudi, da vam kdaj pomežikne kak svetnik, tako, kot je v zgodbi Petru.
Lucija Stropnik
コメント